…:::¤ ClaUdyka ¤:::…

Stereotipi, ki govorijo o tem, da so sinovi vedno mamini in hčerke vedno očetove, drži kot pribito, še posebaj za sinčke, ki jim mamice posvečajo posebno pozornost.

Za začetek se sliši krivično in smotrno, tako do staršev kot tudi do otrok, ampak realnost je pač takšna. Vsaj v večini primerov.

Ko recimo ob vikendih za zajtrk sedimo skupaj z družino za mizo, vedno vsi enako pomagamo pripraviti zajtrk. Neka rutina, ki je trenutno edina, ki nas še obdrži istočasno za isto mizo. Med tednom je namreč brat v Ljubljani, kjer dela, tako da skupnih kosil, tudi zaradi služb staršev, in večerji pač ni. Le vsake toliko.

No in ko takole sedimo za mizo in ko je na mizi polno vsega; od kosmičev, marmelade, sadje, medu, mleka,…. brat lepo gleda, kaj bi jedel. Ko opazi, da ni tistega kar bi on rad, naša mami lepo: ”Čakaj čakaj, saj grem jaz iskat, a boš še kaj druzga. A ti grem še po sok, jogurt, rio mare…???? ”

Seveda je brat toliko pameten, da gre si iskat sam. Zgodba se ponavlja iz vikenda v vikend. Za vsako stvar, ne samo za zajtrk. ” A ti grem po majčko? A te zebe ? A si lačen ? A rabiš še kaj? Ti prinesem hlače?………………. ????? ”

Vedno znova in znova bi zanj storila vse. Ni boga, ki bi kdaj videl, če se zame toliko potrudi. Nikdar me ne vpraša, če še kaj rabim, če mi še kaj prinese,…. Saj tudi ni treba, grem vedno iskat sama, ker to pri svojih letih lahko in skorajda že moram. In ravno tako brat. Draga mami, ne vem, zakaj si fant pri 25ih ne more sam vzeti kozarec mleka, ki je meter stran od mize. Draga mami, ne vem, zakaj si fant pri 25ih ne more sam iti po hlače, majčko,…. ????

Ko ga je zadnjič vprašala, če mu prinese jabolko ( mimogrede, vsi smo že sedeli za mizo, brat je bil najbližje hladilniku, mama najbolj stran ), sem ji rekla, da je dovolj star, da si lahko vzame jabolko. Saj zna vstati in hosti ter odpreti hladilnik. Brat mi je seveda pokimal, mama pa me je prezrla z očmi.

Prizadelo me je. Res.

Saj ne rečem, ravno tako se trudi zame in me ima rada, ampak tega nikoli ne pokaže tako, kot to pokaže mojemu bratu. In tukaj občutim, da mi nekaj manjka.

Že res, na drugi strani je oče, ki je do mene malce bolj ravnodušen, ampak nič več kot do brata. Do naju je enak. In to mi je všeč. Ne dela takih razlik, kot jih dela mama.

Razumem, sinčki so bili že od nekdaj mamini, ampak mami, pomisli, imaš dva otroka, ki te obadva enako potrebujeta. Brat mogoče malo manj, ima službo, si sam zasluži kruh in živi svoje življenje.

Na drugi strani je mamina mama, ki svojemu sinu pri 55ih ( je še samski ?!?! ), vsak dan postelje posteljo, mu opere perilo in pospravi sobo.

Ko brata ni domov tri tedne, mu naša mami vedno menja posteljno perilo, da bosta s punco spala v svežih rjuhah. Mhm, vas zanima kaj bi rekla meni, če me tri tedne ne bi bilo na spregled? ”Menjaj si že te rjuhe!”

Saj ne, da bi hotela, da mi jih menja ona, ker je to moja soba, ampak zakaj hudiča jih bo šla menjat bratu?? Saj ima punco, naj mu jih ona oz. naj si jih sam.

No, saj tudi si jih, ker jaz dovolj protestiram, da rjuhe pa si že lahko menja sam.

Ampak naša mami vseeno meni, da premalo stori za svojega sinčka. Ubožček.

Istega so deležni mamini bratranci, ki živijo v Italiji. Vsi so poročeni in vsi imajo družino. Vsi živijo pod isto streho. Njihova mama, mamina teta, jim še vedno kuha, pere, lika, pospravlja,… ne glede na to, da so njeni sinovi poročeni. Ženam niti ne dovoli ” delati ” za svoje može.

Vem da je grdo, ker tako govorim ” čez ” mamo, ampak pač se mi ne zdi lepo.

Nič ne rečem, verjetno da bom tudi jaz delala razlike med otrocmi, možno, da je to povezano tudi z geni. Ne vem. Vem pa, da bom imela vse enako rada. Tako kot naju imata oba starša. In to je najpomembneje, čeprav me te razlike včasih res potrejo in zatrejo. Včasih si želim, da brat ostane v Ljubljani, mi vsaj ne bo treba cel vikend poslušati, kaj vse bi mama rada naredila bratu.

Stereotipi zagotovo držijo. To sem spoznala že daleč nazaj, sreča je samo v tem, da ima brat toliko pameti v glavi, da se mami ne pusti ” podrejati ” . Vsaj nekaj.

Ja. Konec mature. Konec učenja. Začetek počitnic

Danes sem imela še zadnji, ustni del mature iz angleščine. Bila sem prva na vrsti, tako da se je tudi profesorici dalo več kot preveč pogovarjati. Skozi vrata sem odšla dobre volje, vedoč da je bil pogovor kar v redu.

Še boljši občutek je bil, ko sem stopila skozi glavni vhod in odpeketala proti avtu. Konec je. Konec štirih let, ki sem jih preživela na gimnaziji. Seveda brez najboljših sošolcev ne bi šlo. Res so vsi po vrsti sončki. Zlasti dve sošolki in dva sošolca. Se grem stavit, da z njimi ne bom nikoli prekinila stikov.

No, sicer do 14. junija, ko bodo znani rezultati, je še ” daleč ” in lahko da bom celo še presenečena, negativno seveda. Lahko da se mi kakšen predmet ni posrečil. Ampak pustimo to za 14.7.

Zdaj prihajajo dnevi, ko se bom enostavno odklopila. Moram se.

Žal mi je za nekaj sošolcev, ki bodo maturo lahko opravljali šele jeseni, ampak vem da jo bodo naredili. Vem pa zato, ker so sposobni, ker so pridni in ker znajo. Ker so to oni!

Začetek odklopa: Že danes, nadaljuje pa se jutri, ko grem, za začetek, okusit morje.

Vstala sem okoli 8ih, takoj za mano starša. Popili smo kavo, še malo čvekali, potem pa končno: starša sta šla v Italijo k mamini teti, kar pomeni free day all day and maybe also the next day.

Šla sta z motorjem, tako da je kar trajalo, prej kot sta se spravila od doma. Ampak nič zato. Po mesecu učenja za maturo enostavno paše malo miru ( uradno jo je zame konec jutri ob 9ih, ko sem vprašana še angleščino).

In dan je potekal popolno. Dopoldne malo pospravljanja, prebiranje blogov. Sledilo je popoldansko sončenje in juuuuupiii, malo sem že rjava

Treba je bilo spustit psa, da se je razmigal, potem je sledila kavica, pa nova kitlca, majčka, torbica, :D . Aja pa klepet s prijateljico.

In zdaj šibam pod tuš, potem pa grem gledat Poletje v školjki.

Jutri pa je nov dan, bomo videli kaj bo prinesel

Men se žura, men se sonči, men se plava, men se lenari, men se uživa,………

Aaaaaaaaaaa poletje, morje, sonce, ….

Še malo bo po sonček posijal na balkon, potem pa glasba, limonada, sončna očala, ležalnik in martinčkanje Jeeej

Ja, obnašam se kot otrok, ampak ljudje, poletje je tuuuuu!

In konec ga je.

Konec je vikenda, ki naj bi bil prežet z Idrijskimi čipkami in razno raznimi dobrotami, kot so žlikrofi, zeljševka, smukavc, geruš,…

Ja, končal se je še en čipkarski festival, ki so ga pred tremi leti prestavili z vročega avgusta na začetek poletja.

Prav je, da se tradicija, ki počasi izginja, vseeno ohranja in da se na njo ne pozablja. Prav je, da se idrijsko čipko promovira in drago prodaja. Prepletanje niti s tako imenovanimi ” Kleklnji ” vseeno ni mačji kašelj. To vem iz lastnih izkušenj, kar pa sem hitro opustila. Zdelo se mi je brezveze. Ampak če pomislim danes, znati sklekljati nek vzorec, ki predstavlja prt, zaveso, obleko,… res ni lahko in res ni ” kar nekaj”. V tem je vloženega veliko truda, mnogi pa se tega niti ne zavedajo in imajo za samoumevno. Res škoda.

Škoda pa je tudi, da organizatorji čipkarskega festivala program sestavijo napačno. Saj idejo imajo dobro, turistom in izletnikom predstavijo, kako nastajajo čipke ali kako se delajo žlikrofi. Prisotna je tudi dodatna popestritev za otroke, kot so razna igrala in temu podobno.

Manjka nekaj več na promociji in prodaji le tega. V Benetkah recimo znajo tako lepo prodajati različne okrasne krožnike s potiskom samih Benetk ali slik, fotografij, Beneških mask. Da ne govorimo o Parizu, Pragi, Krakowu,…. Turistom res znajo prodajati minimalne stvari, ki povečujejo mestno blagajno in s tem se širi prepoznavnost.

Idrija se seveda ne more primerjati z nekim glavnim mestom, pa vendar. Imamo več kot 500-letno rudarsko tradicijo, imamo prvo slovensko realko, imamo polno stvari, ki resnično zaznamujejo celotno slovensko kulturo.

Vem, kritizirati je preprosto, težje je izpeljati in se postaviti na mesto organizatorjev. Ampak če se sami domačini ne bomo počasi začeli tega zavedati, potem bo težko.

Na tak dan se ne bi smelo prodajati pizz, hamburgerjev, pleskavic, čevapčičev,… pač pa tisto, kar Idrijo res predstavlja. Gre se za vikend, ki Idrijo promovira.

Je pa res, da marsikaterega turista mine, ko vstopi v turistični center. Ko smo pred meseci rabili nekaj prospektov za projektno nalogo v šoli, mi turistična delavka, ki je zaposlena v TIC-u, ni znala povedati nič. Ne kje so prospekti, ne kakšni so in ne nič. Rekla je, naj si pogledam sama, ona je tam samo zaposlena. In še to prek študenta.

In kako naj taka gospodična pove nekemu tujcu, kaj Idrija sploh je? Mesto v Sloveniji na zahodni strani? Ja. To bi najbrž še znala, medtem ko o turistični in gostinski ponudbi mi ni znala povedati nič. Žalost.

Žalostno od ICRE ( razvojnga agencija ), da to dovoli. Da ji je vseeno, kakšne uslužbence ima v turističnem centru.

Saj ne pravim, da je drugje kje bolje. Nekaterim mestam tega enostavno ni treba, ker so že tako več kot preveč razpoznavna. Mi, ki pa smo majhni, bi morali na temu storiti kaj več. Veliko več.

Igranje Orlekov in Beneških fantov nikakor ne bo dovolj.

”Uspešen moški je tisti, ki zasluži več kot lahko njegova žena zapravi. Uspešna ženska je tista, ki najde takega moža.”

Malo sem brskala po internetu in tako sem naletela na ” moderne ” pregovore. Na blog pa sem ga napisala zato, ker me ob branju le tega, nekaj močno zmotilo. Namreč veliko žensk res verjame tej zgodbici, da bo njeno življenje najboljše, če si bo dobila moža, ki bo delal res dobro in pri tem še bolje zaslužil, da bo tako lahko trošila.

Ampak vseeno se mi zdi, da dandanes temu ni več tako. Že res, imamo ” moderne ” ženske, ki si želijo biti samostojne in pri tem jih podpiram, sama pa ravno nisem pristašica takšnega življenja.

Včasih je status moža določal tudi status žene, danes je lahko tudi obratno. Imamo uspešne ženske, ki imajo boljše delo, boljšo službo in plačo, kot pa njihovi možje. In te moške družba še vedno ocenjuje za copate. Določeni mislijo, da bi morala ženska sedeti doma in skrbeti za družino in gospodinjstvo. Biti bi morala ” Cankarjanska ” mati. Mož pa bi moral skrbeti za družino s finančnega vidika.

Zdi se, da ljubezen pri tem nima velikega pomena.

Osebno menim, da si morata partnerja deliti dolžnosti, ki jih zahteva družina in skupni dom. Ravno tako, kot lahko moški pomaga pri kuhanju, lahko žena pomede okoli hiše, opere avto, pobarva balkansko ograjo,…

Saj vendar živita skupaj zato, ker sta si bila všeč in ne zato, ker se nebi marala. Če je seveda vse normalno, če ni to zveza zaradi interesov staršev in podedovanja hudega kapitala,… Kar pa se danes dogaja vedno pogosteje.

Torej, pregovor, ki je kao ” moderni ”, ga zanikam. Meni ni všeč. Deluje mi kot nekakšno ” izkoriščanje ” moškega. Malce samostojnosti je vseeno treba imeti.

Pregovor preveč poudarja denar. Seveda ga ni slabo imeti, nasprotno. A spet ne toliko, da med partnerjama prinaša konflikt.

In ja, ženska lahko vedno več zapravi, kot pa zasluži moški. Verjemite. Tudi če gre za ogromno visoke zneske. To smo pač ženske.

Se vozi Rop po deželi v svojem BMW-ju, kar se zgodi, da prileti na cesto svinja. Voznik ni mogel ustaviti in je svinjo zbil. Rop in voznik stopita iz avta in si ogledata svinjo.

“Vraga,” reče Rop, “ljudem je treba povedat, da sva jim povozila svinjo. Že tako so dovolj revni… Samo če grem jaz, me bodo še fental! Pojdi raje ti!” rece Rop vozniku. Voznik skomigne in se odpravi v bližnjo vas, medtem ko ga Rop čaka pri avtu. Po nekaj urah je že zaskrbljen, da vozniku niso res kaj naredili.

No, proti večeru se voznik le vrne, pijan, da zase ne ve, in očitno mu nič ne manjka. “Ja, kako ti je pa to uspelo? Mene bi fental, tebe so pa celo napil! Kako, vraga, ti je to uspelo?” je ves zacuden Rop.

Voznik pa mu mirno odgovori: “Jah, hk, nič ne, šel sem v vas in tako rekel ljudem: - Pozdravljeni, jaz sem, hk, Ropov voznik. Povozil sem prasca…!”

P.S. : Da ne bo kakšen občutek diskriminacije, zaradi mene ga lahko zamenjate tudi z Janšo, mi je vseeno. Naša državo oz. politični režim bi bilo tako ali tako treba poslati v tri pisane marjetice.

Vsak oz. vsaj večina ljudi si želi, da se nekoč odseli na svoje, v stanovanje, hišo ali kamor že pač. To pa se ponavadi zgodi že v mladih, študentskih letih, ko se jih večina vsaj med tednom ” odseli ” od doma v stanovanje, kjer živi študentsko življenje.

Pri tem seveda plačuje najemnino, ki si jo, logično, deli še z drugimi študenti. Alternativa je seveda študentski dom, ampak to zame ni. Vsa leta sem bila namreč navajena imeti svoj mir v sobi in se v miru učiti. Za dom verjamem, da mi to ne bi uspelo, medtem ko je to v stanovanju veliko lažje, je pa res, da istega mira, kot je doma, ga tudi v stanovanju ni.

Problem pa se pojavi, ko je treba stanovanje poiskati. No, seveda je naprej potrebna prava druščina, ki se najde skupaj. In ja, to nam je zelo dobro uspelo. Štiri študentke, dve žirovki, ena celjanka in seveda moja malenkost.

V ponedeljek smo se tako odpravili, seveda skupaj s starši, ker bodo v večji meri plačniki oni, proti Kopru, kjer je že bilo ogledano stanovanje. Sicer samo po slikah, ampak ok. Cena naj bi bila 170€ + stroški, s tem da ima stanovanje možnost subvencioniranja.

In nadaljevanje: šok? S stanodajalcem se dobimo pred stanovanjem, ki moram priznati, je lep, dokaj nov, pogled na morje in obrnjem stran od ceste in ima parkirni prostor. Superca.

Vse štiri smo navdušene, toda navdušenje hitro mine, ko stanodajalec pove, da je stanovanje sicer od njegove mame, ki je pisano na njeno podjetje, ampak ker gre mama letos v penzijo, stanovanje ne more biti več subvencionirano, kar pomeni, da je ceno dvignil na 180€ + stroški. Torej, če smo pošteni, skupaj s stroški nas ( bo ? ) stalo okoli 220-230 € mesečno.

Stanodajalec bo oz. naj bi za 53kvadratov mesečno dobil okoli 900€. Khm? Je že res, obala je draga, se strinjam in smotrno je razmišljati, da bi stanovanje dobili spod 200€ mesečno ( seveda skupaj iz stroški ), ampak človek računa še na subvencijo in smo hitro na 180-170€, kar pa je sprejemljivo.

Saj ne rečem, raje 10€ več kot manj. Nočem imeti stanovanja, kjer se okna ne tesnijo dobro, ali kjer ni sončne lege ali pa da ni parkirnega prostora. Pač mora biti v redu.

Ponudbe še nismo popolnoma sprejele, še vedno čudežno čakamo na boljšo ponudbo oz. da ceno spusti za 10€. Ampak vemo da jo ne bo, ker če ne bomo sprejele mi, bo pa kdo drug. Se razume.

Ker pa sem vseeno malo sitna, sem za foro poklicala stanodajalca, ki oddaja stanovanje v Kopru - Semedela. Tisti, ki Koper vsaj malo poznate, veste da je Semedela nekakšno ” predmestje ” Kopra. Pričakovala sem, da bo cena okoli 150€ + stroški. Seveda zaradi oddaljenosti. A sem se zmotila, 200€ + stroški in ravno tako nima možnost subvencioniranja. Zanimivo.

Klicarjenje je bilo na višku, ugodne ponudbe so že oddane trenutnim študentom, ki bodo najemnino podaljšali za naslednjo leto, ostali pa različno. Saj so cene tudi pravšnje, a kaj ko stanovanje ne nudi tistega, kar mi rabimo oz. je premajhno ali pa preveliko, da bi tako rabili vsaj še dve študentki. 6 babnic na kupu pa je že več kot preveč.

Stanodajalec, ki je naš do zdaj edini možni ponudnik, je rekel, da stanovanje je podražil tudi zaradi tega, ker je bila lani tako visoka inflacija. Rekel je, da če je vse šlo gor, potem mora tudi stanovanje.

Ja, res je. Ima čisto prav, ampak kaj pa plače? Saj ni problem 10€ ali več, sploh ni to, ampak način, kako je to izrekel in obrazložil.

Res ne vem, kdo koga, oprostite izrazu,  nateguje.  Država državljane, državljani državljane in na koncu sami sebe.

Dejstvo je, da stanovanje rabimo in da bomo zanj plačale toliko, kot bo pač cena. Če je vse tako, kot mora biti, potem se pri ceni ne komplicira, če pa ni, pa se. Logično.

Sicer sama pri sebi vem, da to stanovanje bo ” naše ”. Saj je lepo, takšno kot mora biti. 10 min peš do faksa in to je to. Odlično.  Kaj sploh sitnarim?

Mogoče zato, ker sem pozabila šteti še gorivo za avto, hrana ali boni ( kar že pač ) pa ok, vinjeta, ampak tista je itak đabe in hvala ne vem komu, da so jo ”izumili”.

Mesečno torej okoli 350 - 400€. Pošteno. S tem da stanovanje mi financirata starša,  ker pravita da je ” naloga ” staršev otroka pripeljati skozi šolanje. Za ostale traparije pa naj skrbim in financiram sama. In tako tudi je in tako se mi zdi tudi prav. Pač je treba žrtvovati vikende pa še kakšen dan v tednu za delo, da se zasluži za ” traparije ”.

In ja, komaj čakam oktober, Koper, faks, drugačno življenje,… ( pa naj ima stanodajalec tistih nekaj evrov več, važno da smo cimre ” ta prave ” in da se razumemo, ter da je stanovanje fajn; vseeno pa gre za nategovanje )

Ne da se mi…

• pisati po blogu

• komentirati ostale poste drugih blogerjev

• učiti za ustno maturo

• posojati avto staršem, ker je njun na servisu

• prenašati očeta, kako je že star, ker je letos dopolnil 5o let

• prenašati mamo, kako se pritožuje, ker bo čez tri leta ravno tam, kjer je danes oče

• brata, ki je komaj preživel prijateljevo poroko ( baje, da je bilo pestro )

• Angelce Likovič v Tv Klubu na Pop tv-ju

• prenašati to trapasto, mrzlo vreme

• čakati petek ob pol petih popoldne ( vprašana matematiko )

• čakati soboto, ko sem 9.15 vprašana slovenščino

• čakati 10 min v baru, prej kot se natakarica spomni priti do mize

• čakati poletja in morja, počitnic

• čakati faks

• čakati…. ne vem, še marsikaj

• …

Še dobro, da gremo juter z bodočimi cimri gledati stanovanje v Koper, vsaj nekaj Upam da bo OK, ker se nam res ne da gledati in iskati še drugih, upamo namreč, da bo prvo stanovanje zadetek v polno Optimistke? Najbrž. Ampak za 170€ in po slikah sodeč, bo že ok.

In ja, jezi me, ker grem v Koper, pa ne bo vremena, da bi se vrgla v morje in poležala dve urci na plaži…

Teden, ki se počasi končuje in ta ki prihaja, sovražim ga. Na živce mi gre. Čakam soboto, da bo ura pol desetih popoldne in končno konec. Angleščina ustno je itak đabe.

Samo še 6 dni…

Po dolgem času sva se zadnjič enkrat srečala s kolegom, s katerim se nisem videla že dolgo časa. Zmenila sva se za pijačo, da se pogovoriva o vsem, kar se nama je v tem času zgodilo. Datum in ura je bil danes zvečer v enem izmed mnogih lokalov.

Ker pa sva se danes zjutraj slučajno srečala pred trgovino, sva spotoma zavila še v sosednji lokal na jutranjo kavico. Vmes so ljudje prihajali in odhajali, med njimi tudi najin znanec, s katerim smo se lepo pozdravili in nasmehnili. Je pa res, da nama je namenil čuden, sumljiv pogled. Zakaj, nisva imela pojma.

Urca je tako hitro šla mimo in tako sva se poslovila in zmenila, da se vidiva zvečer še enkrat. Seveda v istem lokalu. Zmenjena sva bila ravno takrat, ko se je začela tekma Hrvaška-Nemčija. Ja, bilo je polno nogometnih privržencev, a midva na to nisva bila pozorna, pač pa na najin pogovor. Ja, človek si ima po dolgem času za povedati veliko.

Istočasno pa vstopi skozi vrata tudi tisti znanec, s katerim smo se že zjutraj pozdravljali. Tokrat nama ni vrnil pozdrava, namenil je le tog, začuden pogled. Nekaj ga očitno tišči.

Tekme je bilo kaj hitro konec, čas je letel kot bi mignil. Ob koncu tekme sva se tako odločila še za eno pijačo, nakar pristopi prej omenjeni znanec, brez pozdrava, ogovora, lepega pogleda, do naju in reče: ” A vidva hodta? ”

Halo?!?! Tudi če bi, bi rekla ne, ker to se tako ne vpraša, sploh ne na tak način. Če bi vsaj že pozdravil prej. V nadaljevanju je rekel, da naju je videl že zjutraj in to se mu zdi sumljivo.

Razumem, res je imel že malce pod kapo in trenutno živi bolj stresno življenje, ampak pri 30-ih bi pa vseeno lahko pokazal malce bontona. Oz. spoštovanja do nekoga, ki sedi za mizo in se meni osebne stvari.

Drugo bi bilo, če bi on tiho prišel do mize in na lep način vprašal kako sva in pri tem omenil, če se med nama kaj plete, ne pa tako, kot je to storil on.

Njegova izjava me je šokirala, ne zaradi vprašanja, pač pa zaradi pristopa in načina kako je to izvedel. Tukaj botonskih načel ni bilo prisotnih, žal, in to me pri ljudeh moti. Zakaj se ne da biti uvideven, spoštljiv do nekoga, za katerega se vidi, da je v pogovoru z nekom.

Sicer pa ja, saj upoštevam dane okoliščine, kot je evforija nad nagometom, kakšno pivo preveč, ampak vseeno. To res ni bilo lepo od njega, sploh ker vem, da si bo to drugače razlagal in govoril okoli, kar ni res. Je namreč kot ” putrovka ” ( putrovke so ženske, v Idriji jim tako pravimo, ki konstantno opravljajo in se zbirajo 15. in 20. na starem mestnem trgu, kjer vlečejo svoje čenče).

Saj ne rečem, če bi blo res ali da bi kaj kazalo v tej smeri, ampak da mora nekdo tako napasti dva, ki se dolgo nista videla, mi ni lepo. Ampak kako naj bi on to vedel.

Sicer pa mu je že oproščeno