…:::¤ ClaUdyka ¤:::…

Teče že tretji študentski teden in priznam, da zaenkrat je še vse lepo in prav. Je že res, napovedanih je ogromno seminarskih nalog, ampak to smo vedeli že prej. Pomembno je, da je študij zanimiv, da so predavatelji na nivoju in da so prijazni. No, ne smem pozabiti niti na nove sošolce in sošolke, no ja, predvsem sošolke, ker fantje so namreč v manjšini. Pač družbosloven fax.

Že prvi teden pa se je začelo govoriti o  prodaji univerze oz. o prodaji Koprske palače, ki stoji na Titovem trgu: Armerija in Foresterija. Gre za prostore, ki se jih poslužuje Primorska univerza in seveda tudi Fakulteta za humanistične študije ( FHŠ ) - to je naš fax.

Univerza se je namreč zadolžila in zato grozi, da grejo slednji prostori na javno dražbo, ki bo 21. 10. na Koprskem sodišču.

Proti temu se vršijo demonstracije FHŠ-ja oz. nas študentov. In temu seveda ni videti konca. Že prejšni torek, ko smo imeli dekanjin dan, je popoldne na Titovem trgu potekal protest proti prodaji Armerije in Foresterije, vendar neuspešno. Danes, zopet torek, se demonstracije in protesti vijejo v Ljubljani. Tja se je odpravilo veliko študentov, nekateri smo še en prosti torek izkoristili za rekreacijo, učenje in priprave na seminarske naloge, drugi, bolj pridni in tisti, ki svoja študentksa leta že nekaj časa preživljajo na FHŠ-ju, pa so odrinili v Ljubljano. Upam da bodo uspešni in da bodo kaj dosegli, čeprav menim, da je usoda zapečatena in bo do dražbe res prišlo.

Zanima me, kaj bo z našimi prostori? Verjamem, da zaradi tega pouk ne bo prekinjen oz. bomo lahko normalno študirali. Najbrž bo verjetno treba plačevati najemnino ali kar koli že. O tem ne bi, ker res ne vem. Niti ne vem, kaj točno se trenutno dogaja v Ljubljani.

Škoda je, da pride do dražbe in takšne ” prodaje ” tako lepih palač, ki krasita Koper in ponujata izobraževanje mladim, študentom iz vse Slovenije in tudi sosednje Italije, zlasti Trsta.

Povsem pa je to škoda za Koper, za obalo, ki se trudi in uspešno razvija izobraževalno mesto.

Protest:

In ja, naj še dodam; drugi torek smo zopet prosti, je Rektorjev dan.

Me prav zanima, kdaj bo prišel prvi študentski torek… šele konec oktobra? Najbrž.

P.S. Študentsko življenje je res zakon, je naporno, je žurersko, je zaspano, je utrujeno, je super, je učeno,….. Uživam!

Končno! Še danes. Potem pa končno jutri, ponedeljek, ko se spravimo v Koper. Študirat, spoznavat nove ljudi in se imeti fajn.

Spakirano je že skoraj vse, cunje, zvezki, knjige, tv, nekaj posteljnine ter ostala šara. Manjka samo še lap top, tega pa bom tako ali tako spravila šele jutri. Aja, pozabila nisem niti na nekaj najbolj pomembnega, ko se človek prebudi, na kavo. Tako je, še včeraj sem noro iskala po trgovinah mini cafeterio, ker kave na lonček ne pijem, ne maram tiste sodrge, ki ostane na dnu. Pa še zdrava ni. No, kot da je kava sploh zdrava…

Torej jutri:D Prej gremo še družinsko na eno kosilo, potem pa v stanovanje, kjer se bova s cimro razpakirali in uživali.

Sledil bo torek, za katerega že obstajajo plani, kot je spoznavanje novih sošolcev na ” coffee meet- u ”, bluzenje po Kopru, malo na faks, malo šopinga in to bo to. Super bo.

Verjamem, da bo ta moja navdušenost kmalu minila, ampak tako je, ko se začne neko novo obdobje. Super.

Kar mi ostane, je samo še to, da operem avto in to je več ali manj vse. Juhej

Je še kdo tako navdušen nad bodočim študentskim življenjem? Ali pa je vsaj bil?

Razumem in logično je, da mora človek kdaj pa kdaj prikriti kašno skrivnost, stvar oz. nekaj temu podobno, ker je to ali za posameznika ali za družbo veliko bolje in koristneje.

Govorim o beli laži ali morda bolje poznani ” White lie ”. Gre za nedolžno laž, ki pravzaprav laž sploh ni. Gre za nekaj, ko človek iz dobrih razlogov nekaj malega prikrije, a ne spremeni dejstva in ga ne oskruni. Ali pa se mogoče v nekaterih trenutkih s tako imenovano lažjo naredi lepega, ker nekoga noče prizadeti.

Recimo primer:

A: A mi lepo stoji ta obleka?

B: Seveda!

Ampak osebi A ta obleka ne pristoji, oseba B pa jo noče užaliti in ji reče tisto, kar oseba A želi slišati.

Drugo je, če govorimo o zavidljivosti, nevoščljivosti…. Da bi torej oseba B trdila še in še, da je oseba A v tisti obleki prečudovita, saj se oseba B zaveda ( če sta A in B dekleti ), da bo tako lažje dobila nekega fanta. To pa ni več white lie. Ampak pustimo to…

Kar me je danes močno in res močno razkurilo je to, da ko smo s prijateljicami sedele za mize in lepo debatirale ob čaju, mi je ena izmed njih omenila, naj preverim, ker o meni krožijo neke govorice, za katere ve da niso resnične. Povedala mi je zakaj se gre in kdo naj bi te stvari širil…

Razumela bi, če bi šlo pri tem za neko manjše pretiravanje oz. za povečitev, recimo 50€. Ampak ne pa 240€ več, kot bo neka stvar dejansko znesla. Saj sploh ni važno za kaj se gre, ampak halo???!?!?!?! Od kje nekomu, ki mu nikoli nisem omenila koliko bo neka stvar znesla in ostalih podatkov, lahko to obrne povsem kontra in se jih potem kar naenkrat več prijateljev/ic spravi skupaj širiti to neumno laž!

Zanima me ali vam to pomeni zadoščanje? Ali se zaradi tega počutite nekaj več? Ali pa samo uživate, da se nekoga lahko obrekuje in to povsem neupravičeno?

Pa saj niste stare koke, ki bi se 15.ga v mesecu zbirale na mestnem trgu in klobasale, kaj je skuhala za kosilo od soseda soseda žena…

Ali imate preveč časa ali pa zavidate nekaj, kar vam sploh ni treba. Vsak si je ustvaril oz. si bo ustvaril svoje živlenje in spal tako kot si bo postlal. Če vam kaj ni jasno, bodite fer in to vprašajte direktno, ne pa krožiti nekaj, kar…. kar je nesmiselno in povsem zelo nelogično.

Ljudje, razmislite malo, kaj vse lahko storite nekomu, o katerem krožite govorice, ki ne držijo. Koliko nevoščljivosti je med vami in pritoževanja nad lastnim življenjem. Pa saj ste dovolj stari, imate glavo in možgane. Začnite jih uporabljati in z njimi upravljati svoje, lastno življenje, ne pa se obremenjevati in iskati zadovoljivost v življenju drugih!

Vsak naj najprej pomede pred svojim pragom!

1. Obožujem in več kot v polno izkoriščam še zadnje najdaljše počitnce v življenju ( pustimo penzijo pri miru zaenkrat )

2. Po drugi strani te počitnice že prav sovražim, vlečejo se

3. Čakam Koper

4. Čakam, da se začne faks, da bom brucka in čakam brucovanje

5. Čakam, da se končno vselim v stanovanje

6. Ko se preselim v Koper, vem da bo staršama dolgčas, ker me med tednom ne bo ( pač tako je )

7. Pred tednom se je zgodil noro dober žur

8. Hočem še en in še sto takih žurov

9. Na žalost je na tem žuru manjkala ena oseba ( no ja, po eni strani pa super da je ni bilo )

10. Ponoči nisem spala, pač pa razmišljala

11. Ugotovitev neprespane noči: pozabi in pojdi naprej!

12. In to bom storila ( življenje je prekratko, da bi se obremenjevali z ” nepotrebnimi ” stvarmi )

13. Danes sem obiskala gimnazijo ( z mamo )

14. Mama se želi vpisati na tečaj angleščine, da jo malce obnovi

15. Priznam, hodniki, po katerih sem hodila še tri mesece nazaj, se mi zdijo tuji

16. Sramota, da nisem vedela kje je kabinet določene profesorice ( v opravičilo mi je to, da sem bila na prenovljeni šoli samo dva meseca )

17. Vsake toliko pogrešam kakšnega sošolca, sošolko. Eni so res pravi humoristi in sončki.

18. Po drugi strani sem vesela, da sem se ” rešila ” sošolcev

19. Trenutno mi je vroče, klima pa laufa do fula

20. To je več ali manj vse. Se mi zdi

21. Grem ven. Baje bo čez vikend slabo vreme ( in še ves naslednji teden ), zato grem izkoristit lepo vreme. Evo, zdaj je pa res vse. Skoraj. Vsega se mi namreč res ne da pisati.

Super in sploh odlično, da imamo novo verzijo WordPress-a. Vsaka osvežitev in sprememba je namreč več kot dobrodošla.

Seveda pa ima vsaka stvar, poleg prednosti, tudi slabosti, zato me zanima, če so se še komu zbrisali komentarji, ali pa imamo to nesrečo samo jaz, Blazz in andraz182  ?

Turbofantasy:

Če si blond in imaš veliko oprsje, si lahko vse. Kriza.

Zanima me, kaj se dogaja v zraku. Je tam gori kakšen hudič, ki smo se mu res zelo zamerili in nas kaznuje tako, da meče letala nazaj na zemljo.

Pred dnevi smo bili namreč deležni novice, kako je strmoglavilo letalo, ki je bilo namenjeno na Kanarske otoke. O žrtvah ne bi, ker vsi vemo, kakšen davek so terjale. Pa vseeno. Tragedija, ki je marsikomu spremenila življenje za zmeraj.

Le nekaj dni zatem strmoglavi letali v Kirgiziji, ki je število več kot prepolovil v primerjavi s tistim v Španiji.

In danes, ko prebiram spletni časopis, zopet: Letalo, ki je bilo namenjeno v Barcelono, je moralo zasilno pristati v Munchenu, kjer so potniki, k sreči, ubežali katastrofi. Letalo je kasneje zagorelo. Žrtev tukaj ni bilo. Vsaj nekaj.

Ampak človek se dejansko vpraša, kaj je tega treba. Zakaj morajo umreti ljudje, ki so povsem nedolžni. Gre za človeško napako ali višjo silo?

Verjamem, da če bi bila letala dodobra pregledana, marsikatero od njih ne bi strmoglavilo. Seveda je lažje reči, da je letalo spravno in da bo vse v redu. Saj je. Ampak samo do takrat, dokler se kaj ne zgodi. Ko pa se, krivca ni nikjer, nihče ni kriv, vsi se potuhnejo.

Niti pomisliti nočem, kako se recimo počuti odgovorni, ki je podpisal, da je letalo spravno, nekaj minut kasneje pa zagori nad letališčem samim. Verjetno ni hujše kazni za njega, kot ta, da mora s tem živeti vse življenje.

Ampak seveda, kdo sploh je kriv? Vsak se zgovarja na drugega. Tudi če bi odkrili pravega krivca, kakšna kazen je sploh primerna?

Res je, vsak se lahko zmoti, vsak lahko naredi napako, saj nihče ni popolen. Ampak drugo je, če napako naredi vrtnar in posadi rožo v napačen lonček, drugo pa je, če napako stori zdravnik in človeka pošlje v smrt. Napake, ki se jih naredi na ljudeh, so drugačne od ostalih. Gre za življenje in gre za smrt. Čeprav napake nihče ne naredi namenoma. Se pač zgodi. Tako je to.

Zato se velikokrat vprašam, kaj se godi nad nami. Komu smo se tako močno zamerili, da nad nas pošilja zlo. Letalske nesreče, neurja, ujme, vojne,… In na drugi strani, kdo nas ima tako rad, da nad nas pošilja sonce in vesele trenutke življenja.

Gre za povsem narobe svet. Včasih se mi zdi, kot da je to kazen za naše brezpametno trošenje in onasneževanje, spet drugič se mi zdi smešno, da na to sploh upam pomisliti.

Dejstvo je, da nevarnost preži vse okoli nas, kar lahko največ storimo, je to, da smo čim bolj pozorni na dogajanje okoli nas. Na takšen način se lahko obvarujemo uličnih tatov. Ali pa če poslušamo vremensko napoved in ko napovejo, da bo neurje res hudo, zapeljemo avto v garažo, pod streho in zapremo okna. Pridelke in ostala poslopja zavarujemo pri eni izmed mnogih zavarovalnic. Itd…

Marsikaj lahko storimo, da se obvarujemo pred ” zlom ”, ne vem pa, kaj lahko storijo ljudje na letalu, ki dobesedno pada in gori v smrt. Lahko jim je samo žal, da so zamudili kakšen lep in pomemben družinski dogodek ali pa da so partnerju in družini premalokrat rekli, da jih imajo radi. Da bi življenje zajemali z veliko žlico, ne pa bili po nepotrebnem omejeni.

Veliko je idej, rešitve pa ni.

Narava pa je krila dala samo pticam, letalu pa ljudje. Mati narava pač prevladuje, ampak mi pa rabimo leteti, spoznavati svet onkraj oceana. Rabimo živeti. Ampak saj so tudi včasih, ko so letele samo ptice, po štirih nogah so hodile samo živali, po dveh pa ljudje. Čas, ko so na eni strani obstajali lovci in na drugi nabiralci.

Ampak danes to pač ni več mogoče, razvoj, ki ga ustvarjamo ljudje, je neverjeten, nepopisen. Je prečudovit. Ampak na žalost nihče ne računa na posledice.

Tako pač je. Zemlje se ne da držati v rokah ( razen globusa ).

Zanima me ali je še kdo, ki je na tej ” zadevici ” samo prijavljen, uporablja pa jo ne?

Namreč, še nekaj let nazaj, ko je bil še zelo aktualen Irc, se spominjam, kako so vsi oz. še bolje, smo se vsi v generaciji posluževali tovrstne komunikacije. Kmalu je sledil ” propad ” le tega, saj ga je nasledil dokaj super Msn. Če ga nisi imel, si bil out.

Bilo je super, ker si na listi lahko imel samo tistega, ki si ga hotel imeti, ” pogovor ” pa je bil bolj pristen. Ampak s časom ugotoviš, da je to popolno zabijanje časa v prazno, saj bi bilo bolje, če bi s to osebo odšel na kavo in se pogovarjal iz oči v oči. Ok, drugo je, če je govorec iz oddaljenega kraja, ampak res je smešno, da se recimo s prijateljem, ki je doma v sosednji hiši ali ša slabše, v sosednjem stanovnju in se z njim pogovarjaš prek msn-ja. Ah ja…

Ob vse novejših različicah msn-ja pa se je pojavil še Netlog, ki ga je že večkrat omenil klemenix, še prej Facebook itd. Vse skupaj je zabijanja časa v prazno, ampak včasih, zlasti ko je slabo vreme ali pa ko so vsi ostali na morju, je prav fajn pobrskati tudi tovrstne ” komunikacijske ” strani. Vsaj čas mine hitreje.

P.S. Ko sem v enem izmed mojih prejšnih postov omenila, kako dolgo je bilo treba čakati Blazz- a, da je našel čas za kavo, moram dodati še, da bi se vse tisto, kar sva se ” zmenila ” v slabih dveh urah, lahko pomenila tudi prek Msn-ja, seveda v različnih intervalih, ker dve uri pred računalnikom je zame preveč, ampak a ni lepše iti na svež zrak, se usesti na teraso tamkajšnega bara in v miru popiti kavo ter ” po babje ” počvekati?

Pa lep pozdrav

Ne vem zakaj, ampak počutim se srečno. Preprosto, kaj ne?

Sicer pa je sreča relativna, ampak včasih nastopi dan, ko res ne vem kam se dati in kaj početi. Ponavadi takšni dnevi prinesejo s seboj še kopico drugih malih težav, ki se zdijo momentalno nerešljive.

Ta trenutek pa sem, kot sem že rekla, srečen človek. Pa niti ne vem zakaj. Mogoče zaradi tega, ker lahko ležerno postorim prav vse, kar se mi zahoče ali pa zato, ker imam občutek, da me čaka nekaj lepega.

Bomo videli…

Dragi bralci bloga, lepo vas prosim, da čestitate Blazz - u, ker mu je res po zeeeellloooo doooooolllgggeeeem času le uspelo najti čas oz. ga uskladiti z mojim, da sva lahko šla na kavo oz. jabolčnik.

Jap, obljubljena pijača se je tako le uresničila po… hmm… dobrih dveh mesecih? Naj omenim še, da zadnjič, ko sem bila z bratom na pijači, je Blazz sedel tri mize stran od mene, pa ga nisem prepoznala. In to zato, ker se je v tem času ostrigel in ga sploh nisem prepoznala. Sorry

Sicer pa je tale naš Blaž prov fajn fant, pa še samski je, tako da punce….