…:::¤ ClaUdyka ¤:::…

Ne vem, če je že bilo kdaj kašno leto, da me ne bi konec septembra oz. začetek oktobra napadel ta obubni, boleči, prehlad, ki človeku vzame voljo in smisel.

Zjutraj se, kot vedno odpravim v šolo skupaj s sošolkami in že ob vstopu v avto na vprašanje ” Kako si? ”, odgovorim brez pomisleka ” Še kar, mal me daje prehlad, bo že… ”. No in iz tistega ” bo že ”, me ulovi bobnenje v glavi, zgaga v grlu in skorajda ” gluho ” desno uho. Sama sebe vpršam: ” Bo že?!?!?!?! ”

Očitno še ne bo, vsaj kakšen dan… No, saj mi ni ravno takšne hude sile, ampak vseeno mi gre na živce, ker nisem popolnoma nič produktivna; ne morem se normalno pogovarjati, spiti kave, jesti ali brati… Še dobro, se mi vsaj učiti ne bo treba, ampak.. bilo bi fajn oz. predvsem pametno. Ampak ok, pač danes to odpade…

Pa saj ne, da bi se pritoževala zato, da bi se vam smilila, ampak to me res spravi v slabo voljo, jaz pa potem to negativno energijo prenašam na domače in potem je še slabše.

Je pa res, pač je obdobje, ko nas napada prehlad. Pa saj je logično; zjutraj zebe, popoldan pa je skorajda vroče. Kako se potem človek naj ne prehladi, ko zjutraj vsi skačemo oviti v neke šale, jakne, popoldan pa se predajamo užitkom sonca…

Končna poanta tega? Veliko vitaminov, čaja, limonade, gibanje na svežem zraku in topla oblačila…. Ampak kje je čas za vse to? Pa že raje zapravljam čas na blogu in ostalih ” traparijah ”.

P.S. : Pa lep začetek tedna vam želim