…:::¤ ClaUdyka ¤:::…

V ponedeljek je tako že minilo en teden, odkar sem novopečena voznica oz. od kar sem dobila dovoljenje, da se sploh lahko zares začnem učiti. Noro super fajn mi je bilo, ko sem lahko zjutraj sama peljala v šolo, čeprav priznam, da me je bilo prvi dan kar malce strah, ker sem prvič vozila sama. Nobenega ni bilo zraven, ki bi mi govoril, da naj upočasnim, pospešim ali pa preprosto govoril kar nekaj, kar se sploh ni tičalo vožnje. V avtu sva bili tako samo jaz in tišina, ali bolje Tišina. Razen glasbe, ki je prihajala iz radia oz. glas Enriqeja in pink ponk songa

Ampak vse OK. Čisto lepo mi je uspelo priti in parkirati na parkirišču ter potem ponosno, da sem prišla tako jaz kot avto, živa in cela v Idrijo, stopila iz avta in šla na kavo.

Zgodba se nadaljuje potem po končanem pouku, ko sem odšla domov. Spet jaz in Tišina. Poslušam kako prehaja motor v obrate in prestavljam prestave, nakazujem smernike,… . Vse lepo in prav. Brez problemov se peljem proti domu, nakar 50 metrov pred domom, ko se pred ostrim ovinkom zavije desno v dokaj strem klanec(na koncu klanca stoji naša hiša, klanec pa meri slabih 50 m ), grem jaz veselo z drugo prestavo in ja… avto crkne. Dobro, avto ugasnem in na novo obrnem ključ, pogledam če je v prvi prestavi in speljem. Avto spet crkne. Noče in noče speljati. Ni mi bilo jasno, zakaj ne. V avtošoli je speljalo vedno, tudi v nevem kakšnem klancu. Seveda, motor je bil dizelskega pogona in zato je tudi lažje speljalo, moj punto pa bencinar, kar pomeni da je motor bolj tih in da sem prvič vozila bencinarja, mi je šele po petem poskusu uspelo speljati, s tem da sem se morala res skoncentrirati da sem slišala motor.

Starša sta tisti dan prišla šele pozno zvečer domov in ko sem njima povedala to štorijo, je padla takoj pripomba, da zakaj nisem speljala z ročno. ” Z ročno? Kako le, če me pa tega ni nihče naučil. ” Starša oba v mene, kako da ne in potem obrazložim, da nikoli ni bilo treba, saj je ” moja ” Fabia vedno speljala brez ročne. ( logično, dizelski motor ).

OK, naslednji dan se zgodba ponovi, le da mi je tokrat celo uspelo priti po tistem klancu in ne boste verjeli, kar z drugo. Zdelo se mi je fajn in tako sem prejšni dan čisto pozabilo, ko se tretji dan zgodba ponovno ponovi. Le da tokrat mi je bilo res nerodno. Ponavljam, NERODNO! Doma imamo namreč gostilno in ponedeljek in torek je zaprta, ostale dni pa obratuje do desetih zvečer. Torej, v četrtek ( tretji dan izpita ), zavijam na naš klanček, ko avto zopet crkne. In ni boga, da bi ga lahko speljala naprej. Avto vklopim, dam v prvo, počasi spuščam sklopko in dodajam plin - avto ne spelje, crkne. Ponovim in ponovim, ponovim, … ponovim! Avto CRKNE! WTF?!? Iz ust prihajajo besede jeze in obupa, gostje gotilne pa gledajo čez ograjo, kaj je narobe. Postajo mi nerodno, zelooo nerodno, dokler končno avto le spelje. Še sama ne vem kako, ampak sem nekako pripeljala po klancu, parkirala pred garažo in čimprej zletela v hišo, kjer sem stresla vso jezo iz sebe.

…

Sledili so nasveti mame, popoldne pa ponovne inštrukcije, le da tokrat z očetom, tema ure: speljevanje z ročno.

In tako sva šla, 3km dolgo pot sem prevozila v dobre pol ure, ker sem se morala vsakih sto metrov vstaviti in speljati z ročno. Pot pa je vodila proti Žirem oz. Ledinskemu razpotju, katera se dokaj dviga.

Tako sva torej prišla domov po dobri uri, vsa navdušena da pa zdaj znam speljevati z ročno in da ne bom imela več problemov. Kar je tudi res. Sicer mi od četrtka naprej na sestopu na naš klanec ni nikoli več crknil avto, čepra sem včeraj celo namenoma ustavila in speljala z ročno. Superca. Uspelo je in sedaj me ni več strah, da bom kje ostala in prekurila sklopko, zavore, za sabo pa imela gručo jeznih voznikov.

Pa tudi v avtu se sedaj veliko bolje počutim, ker sem se že navadila na to, da je motor bolj tih in da mora priti motor vsaj do 18oo obratov in šele potem lahko speljem. Zdaj to, kot pravim, ni več tak problem. Občasno še malce pocuka, ampak gre. Gre kar zelo v redu. Super Kar naenkrat sem dobila občutek, da v avtu ne sediva več samo jaz in Tišina, pač pa samo jaz in tišina ( brez velike začetnice ), ki jo tako ali tako utaplja glasba in zvoki različnih izvajalcev in samo čakam, da bom lahko spet vozila.

In seveda, NASVET, ki ga svetujem vsem; če se učite v avtošoli z dizelskim ali pa z motorjem bencinskega pogona, nič važno, ne glede na to, recite inštruktorju, naj vam pokaže speljevanje z ročno, ker vam bo v klancu prišla zelo prav in pa tudi zavore se dosti manj kvarijo. Če vas kaj zanima, vprašajte, ker vam je dolžan povedati, ne da boste potem zaradi kakšne neumne napake padli na izpitu. Sprašujte in še enkrat, sprašujte!

Pa veliko sreče