…:::¤ ClaUdyka ¤:::…

Jupiiiiii, sneg je tuki Se še spominjate tistih prvih snežnih radosti ob prvem zapadlem snegu? Ob tem mislim seveda na otroška leta, ko so vse misli brezskrbne, nobenega strahu pred katero koli stvar…. življenje v tistem momentu je enostavno čudovito.

Sama se spomnim, ko sem bila še otrok seveda, sem se prvega snega neizmerno veselila. Kepanje, delanje snežaka, sankanje, večerni sprehodi po snegu, drsanje, ….. K temu navdušenju je pripomogel tudi čas, namreč sneg je vedno zapadel nekje decembra, ko je bilo že čutiti božične in novoletne vplive, ko so gorele lučke, po hišah je hodil Miklavž, Božiček in pa Dedek Mraz. Peklo se je piškote in izdelovalo papirnate snežinke za na okno. Vse je bilo tako…. čarobno.

Na drugi strani pa starši, ki so se jezili, ker niso mogli pravočasno v službo, kidati so morali sneg, soliti dvorišče, porabiti več denarja za ogrevanje in še in še in še….. A vendar je tudi njim, vsaj mojim, prvi sneg vsekakor prinesel nasmeh na obraz.

In še danes ga, vsem nam v naši družini. Ampak ni več čutiti tiste prave radosti, vse je nekam izpuhtelo. Morda zato, ker sem postala že ” velika ” ? Naj bi to pomenilo, da bi morala zato ta čarobnost izginiti? Ne, ampak je. In v sebi to močno pogrešam. Manjka tisti trenutek, ko ti odžene skrbi in se počutiš kot snežna kraljica…

Vse te misli pa so prišle na plan malce prej, oz. se ponavljajo že nekaj let, sploh pa je piko na i temu razmišljanju dodal včerajšnji večer, ko sem se vozila proti domu, po cesti pa se je že prijemal sneg. Ker ti v avtu ne dela družbe nihče drug, kot glasba, se človek poda v neke misli in sneg je pripomogel k temu, da sem te spomine začela obujati. Dobro, v glavi sem imela tudi to, kako bom vozila, ker cesta je bila res gladka, sneg pa se je že prijemal cestišča. Ker sem rabila do doma nekaj več časa kot ponavadi, zaradi vremena namreč, sta me starša že panično klicala kje sem, če je vse v redu z mano, ker prvi sneg je ponavadi najbolj nevaren, ker ga ljudje nismo vajeni….

In ja, če povzamem… kdo je že tisti, ki se je prvega snega razveselil v prvo? Jaz, ki sem obujala lepe, prve zimske trenutke ali starša, ki njima je že takoj na začetku prinesel skrb, ali bom prišla domov ali ne? Hja…. težko reči, sem pa prepričana, da ko so se danes zjutraj zbudili otroci in ugledali sneg, brezbrižno se oblekli in šli okusiti ta že tekožko čakan sneg.

Še dobro da obstaja smučanje, jaz ga namreč zadnje leta zares okusim šele takrat. Mogoče letos kaj prej, zaradi vzdušja in družbe seveda. Bomo videli…

Lp