…:::¤ ClaUdyka ¤:::…

Leto je tako naokoli, z njim pa polno novih ali celo starih, novoletnih zaobljub. Vem, sem malo pozna, ampak zadnje čase mi res manjka prostih trenutkov, ko se lahko v miru usedem za računalnik in celo kaj napišem, ne da samo pogledam maile in pa suplence za naslednji šolski dan.

Torej, leto 2008. Leto kot leto, 365 dni, no letos celo en dan več, bo minil z vstopom v naslednje leto, ki bo čez 359 dni. Spet bo vse okoli nas veselo, polno objemov, lupčkov takih in drugačnih, nova poznanstva in nove zaobljube.

Če povem po pravici, se nisem popolnoma nič zaobljubila, ker niti ne vem kaj bi spremenila. Vem samo, kaj si želim in če želim, da uresničim določene cilje, potem se bo treba počasi vzeti v roke in se zadeve lotiti. ”Kar lahko storiš danes, ne prelagaj na jutri.” Baje. Prezgodaj je še, da bi o tem govorila, lahko pa vam povem čez eno leto, če bo le kaj drugače. Upam. Večna optimistka, ni kaj.

Ampak vseeno, ko sem natanko ob polnoči stala sredi trga v Mariboru, v objemu mojega sončka in gledala baje največji ognjemet v Sloveniji, se je vse zdelo tako čarobno, kot da se je čas ustavil. Vse je bilo brezskrbno, vse skrbi in slabe stvari, pregrehe….. tega preprosto ni bilo. Vse se je zdelo naravnost popolno in čudovito. Toda po poti nazaj proti apartmaju je na žalost že prihajala nazaj realnost, vsaj deloma. Spet sem namreč občutila mraz na prstih in nosu. Res sem si želela čim prej priti do postelje, a po pravici povedano, vem da se sliši zlobno, ampak v nekem momentu sem bila prav hvaležna, da je sonček bil malo bolan in sva tako najela taxi. Njegov kašelj in moji prsti so bili izjemno hvaležni. Ni minilo dolgo časa, ko so prišli še ostali, premraženi seveda. In polni riti vsega, kot se za novo leto tudi spodobi. Ravno zaradi tega je bilo na novo leto dan zelo umirjen, padale so snežinke in sijal je sonce. Nekaj malega smo se drsali, pa ni ravno šlo. Sploh dvema fantoma. Ni zastonj pisalo : ” Vinjenim osebam vstop prepovedan; drsanje na lastno odgovornost.” Hja no… Prava komedija, vam rečem.

No in ko sva kasneje, zvečer, sedela pri mizi z enim od ostalih fantov v družbi, mimogrede pove, da bo z novim letom končal s kajenjem, ker to ni za nikamor. Samo pozabil je vzeti cigareto iz ust. Bližal pa se je že drugi januar, tako da je s zaobljubo že malo zamujal.

Torej, zakaj se sploh zaobljubiti v nekaj, če se še lotimo ne in že kršimo? Eh… Preveč psihološko razmišljanje, vendar so take zadeve zagotovo dobre, ker se mogoče vsaj poskušamo za nekaj potruditi, pa čeprav na koncu ne uspe. So pa izjeme.

Še en novoletni pozdrav od naše klape…

P.S. Manjka fotograf, je zaspal na postelji