…:::¤ ClaUdyka ¤:::…

Ko se je novembra lani začel stopnjevati mraz, dnevi krajšati in tako naprej, mi je vse skupaj začelo dišati po zimi. Po snegu. Videla sem se, kako smučam po belih strminah, kako se kepamo in tako naprej. Bližati se je začel december, ko se je želja po snegu le še stopnjevala, ampak o belem puhu nobenega sluha in ne duha. Pa pride božič in z njim tudi nekaj snega, cela dva centimetra. Jupi, končno spet ” bel ” božič. Ampak naslednji dan snega zopet ni bilo. In tako grejo dnevi naprej, pride novo leto in mi ki smo silvestrovali v Mariboru, smo ga celo spet okusili. Padlo je namreč nekaj snežink, ki pa se tal niso prijele. Ko sem govorila z domačimi, so povedali, da na Idrijskem sije sonček in je precej nad ničlo. Ko smo se čez nekaj dni vrnili domov in ob vsem tistem prelepem sončku, toplem vremenu človek postopoma začne na sneg pozabljati. Bilo je že sredi januarja in pa konec januarja, ko se belina naših tal še vedno ni dotaknila. Pa da ne bo pomote, v Idriji glede snega nikoli ni bilo problema. In zdaj, ko je že skoraj marec, se mi zdi, da snega res ne rabimo več, da če bo zapadel, da bo pokvaril vse to, kar zdaj narava ponuja. Ko takole pomislim, kako super in lepo je. Zunaj se popoldne lahko sprehajamo brez bund, ni potrebno nositi rokavic, šalov ( le kot ” modni ” dodatek, ne pa zaradi mraza ). Da ne omenim vseh telohov ki so na pregledu že tri tedne, pa trobentice. Prejšni teden sem v Kopru kupila celo zvončke, ki so jih prodajale branjevke na tržnici.

Jezi me, ker sem pogruntala, da letos sploh še nisem konkretno smučala. No, v mislih imam tisto pravo smučarsko idilo, ko so drevesa zasnežena in ko mraz sili v nos in ko prsti na nogah otrdijo. Bilo je zanimivo štiri tedne nazaj, ko smo šli z družino v Nassfeld. Ko smo se peljali skozi Bovec ob 7ih zjutraj, je v avtu kazalo, da je zunaj čistih 12 stopinj. Ok, Soča ima svoj vpliv, ampak halo, nič čudno, da je bilo potem na višini 2oooih metrov 6 stopinj. Za smučanje čisto preveč. Manjkale so samo še trobentice in vijolice. In isto v začetku tega tedna, v Italiji. Po progi sneg, vse okoli skorajda zeleno. In da ne bo pomote, spet na višini 2ooo m. Že res, da je bila sončna lega, ampak vseeno. Sploh ni bilo pravega užitka. Zaželela sem si nazaj v dolino, kjer ni bilo sledu o snegu, kjer je vse dišalo po pomladi. Po rožicah, po prečudovitih sprehodih v naravo, po dnevih, ki se daljšajo,… Letos si ne želim več snega, razen za božič v decembru. Ampak zdaj naj se začne pomlad, hočem zvončke, trobentice, ozelenele veje,…

Ob tem pa se mi poraja vprašanje. Vsako leto je manj snega in vsako leto je bolj toplo, kar je v določenih pogledih tudi prednost. Manjši so stroški kurjave, ni potrebe po kidanju snega pred hišo, ni zamujanj v šolo in službo,… Vse teče gladko. Izgubo imajo smučišča zaradi pomanjkanja snega in s tem tudi smučarjev, zlasti enodnevnih.

Se napovedi Al Gora res uresničujejo? Je res to globalno segrevanje tako močno in ima tak vpliv? Bomo ljudje sami, s tem ko onesnežujemo okolje in ga segrevamo z raznimi plini, uničili oz. izgubili zimo in sneg? Led na Antarktiki se neustrašljivo topi, temperature so iz dneva v dan višje, prihaja do toplotnih inverzij in temu podobno. Zanima me, kaj vse še sledi?

Ampak ne bom si s tem bodrila možganov, čeprav gledano na dolgi rok, zlasti zaradi našega okolja in nas samih, ne bi bilo slabo, ampak kar me trenutno jezi, je samo to, ker vse in res vse diši, se opravičujem ker se ponavljam, po pomladi. Hočem pomlad in potem poletje. Hočem rožice, morje, zelene veje po drevesih, travo, sonček, ….

Ahhh ja…