…:::¤ ClaUdyka ¤:::…

Priznam, ni lepo od mene, a danes sem se morala prav pošteno nasmejati tako na svoj kot tudi na račun ostalih ” sotrpinov ”. Razlog? En teden pred počitnicami izvem od sošolca, da se njim je pripetila prometna nesreča, a nič kaj resnega, le malo zvite pločevine, kar je več kot dovolj. Še dobro, da se fantom ni zgodila kaj hudega in da so vsi odnesli celo kožo. Seveda sem kasneje sama pri sebi razmišljala, da bi bilo včasih bolje zmanjšati hitrost, ker očitno vedno ne znese, sploh še zdaj, ko veljamo za voznike začetnike oz. za neizkušene voznike.

Ampak… sledile so počitnice in s tem tudi čas, ko se za določen trenutek nimaš kam dati, enostavno ti je dolgčas. Ker moj fant obiskuje šolo v Novi Gorici, so se najine počitnice križale, zato sem se odločila, da bom en dan med počitnicami obiskala, logično. Prej kot sem štartala od doma, sem se ozrla še v nebo in zagledam, da sije luna. Luna? Jaz pa več kot le dobre volje, kar pomeni da nekaj ni v redu, če sije polna luna, jaz pa sem dobre volje. Rekla sem si, da bo zagotovo kaj narobe. Ampak vseeno se usedem v avto in grem proti Gorici. Še prej sva šla z Blazz - em na kavo, nato pa direktiva do Gorice. Vse ok, ampak v centru mesta sem bila skoraj udeleženka prometne nesreče, ker me je neka stara mama v križišču več kot le izsilila. Rekla sem si, da še dobro, bi bila vsaj ona kriva. Ampak k sreči je bilo vse ok in tako še dva križišča in sem bila na cilju. S fantom sva šla tako na pijačo in potem sva se odločila da greva še na Sveto goro. Pelje on, ko kar naekrat reče, da se mu zdi, da je počila guma. Super. Se ustaviva, pogledava in še malo počakava, ampak očitno je imel slab občutek. Še dobro. No, kmalu, nekaj čez deveto zvečer se odpravim proti domu, priznam, malce se mi je že mudilo, zato sem vozila malce hitreje, ampak ne prehitro. Ampak… ko sem se peljala iz Črnega Vrha proti Godoviču, v zadnjem ovinku pred tunelom je počilo, zadela sem v robnik in pri tem poškodovala obijač. Aja, pa prednje desno kolo mi je pomaknilo nazaj, kar pomeni, da je tudi podvozje zamaknjeno. Seveda sem klicala domov in kmalu zatem pride tudi ata ali oče, ati… kakor že kdo pokliče svojega očeta. Potolaži me, da je vse ok, važno da sem jaz cela, avto se bo že popravil. Ko sem mu povedala kaj se je zgodila, sva zgodbo ponovila. Le da je bil tokrat za volanom on. Namreč, hotel mi je pokazati, da takšen ovinek se da čisto lepo zvoziti pri večih možnih hitrostih, stvar je samo v zaviranju. Sama sem namreč, ko sem se ustrašila, pritisnila na zavoro in tako me je zabilo, z očetom pa sva ovinek lepo zdelala tudi pri 90km/h. Z mojim avtom seveda. Zatem sva šla domov in naslednji dan poklicala zavarovalnico. Včeraj smo naredili zapisnik, ocenili škodo in danes je že na servisu. Sreča, da je kasko. Aja še to, kot ironija; nesreča se mi je zgodila v četrtek ob desetih zvečer, naslednji dan pa je oče praznoval 50. rojstni dan. In kot zanalaš me v petek družinski prijatelj vpraša, kaj sem kupila očetu, oče pa za šalo reče: ”Ja, veš včeraj me je povabila v Črnovrške ovinke. ” Haha, smešno in nesmešno, kakor za koga.

Ampak da prekletsvto res je in da nesreča ne počiva, sem spoznala ta teden, ko so počitnice že mimo. Namreč, sošolka je v torek imela rojstni dan, brat pa ji je za darilo, zjutraj ko je peljal njen avto, odrtgal ogledalo. Minimalna škoda, bo že. Nato mi sošolec pove, da je tudi on skoraj opraskal oz. butnil avto, ampak se mu je k sreči pošlo. Še dobro.

Še dobro vse do danes, ko sošolka pove, da je danes zjutraj na poti v šolo svojega Ax-a pustila v nevem katerem ovinku. Gladko cestišče. Punci ni zneslo, tako kot meni ne. Razlika je v tem, da je njen avto veliko starejši, kar pomeni da ni kasko zavarovan in da bodo šli stroški popravila na lastno roko.

Aja, pa pozabila sem še omeniti, še eni drugi sošolki pa naj bi nekdo priletel v njen avto in tako je spet prišlo do še ene prometne nesreče.

Statistika: V zadnih treh tednih je ( od 31 sošolk in sošolcev ) nas imelo kar pet prometno nesrečo in eden, ki jo je skoraj imel. Vsi imamo samo zvito pločevino, tako da to je več kot super.

Nauk te zgodbe: Oče mi je rekel:” Lej, to je tko, ko sem sam pred računalnikom, mislim da znam že vse, ampak ko prideš zraven ti, vidim, da ne znam nič. Isto je pri tebi, kilometri in še enkrat kilometri, ki ti bodo prinesli izkušnje. Ampak za izkušnje ni dovolj 5000 km, ampak bo mogla zraven biti še kakšna ničla, pa to še vedno ne pomeni, da ne moreš imeti prometne nesreče. Raje pričakuj, da boš do takrat še kakšno doživela, upam lahko samo to, da se tebi ne bo nič zgodilo. ”

Nauk je torej: Kilometri in še enkrat kilometri, ker oni so tisti, ki nam bodo prinesli izkušenost in večjo varnost na cesti. Ampak to še vedno ni garancija, da se nam ne more nič zgoditi.

P.S. Upam da se je to prekletsvto ustavilo, ker od kar sem ta teden v šoli, vsak dan izvem za novo dogodivščino na cesti. Dovolj za nekaj časa, res…

Zdaj čakam samo še, da bo avto čim prej popravljen…