…:::¤ ClaUdyka ¤:::…

Ne dolgo nazaj smo skupaj sedeli za mizo jaz, brat in njegova punca. Od mene sta starejša 7 let. Pogovarjali pa smo se o niti ne tako zelo pomembni temi, dokler me niso besede bratovega dekleta skoraj malce ” šokirale ”. Pogovarjali smo se namreč o redkosti in izginjanju našega priimka in da je v našem sorodstvu samo moj brat, ki bo obdržal svoj priimek, drugo smo same punce, nobenega bratranca, ..

Seveda sem se malo zamislila in ko sem že hotela nekaj dodati, bratova punca reče, da ona tudi če se poroči, obdrži samo svoj priimek in ne vzela bratovega, ker tako bo pač njen ” izginil ”.

Opa! Kaj pa naš priimek?? Šokirala me je in zato ji povem, da zakaj ne vzame oba? Tako bo obdržala svojega, dobila novega in tako se priimka ohranita, ampak me je strogo zavrnila. Niti za otroke noče, da bi nosili bratov priimek.

Zbodla me je. Najbrž zato, ker se gre za moj priimek. Saj po eni strani jo razumem, ampak a nista za zvezo potrebna dva, ki se podpirata, tudi delata kompromise? Zakaj ne more imeti oba priimka, da ne gresta oba v ” nič ” ? Saj ne, da sta blizu poroki, sploh ne, kaj šele družini, ampak vseeno..

Osebno sem pristašica tega, da ko se par poroči, da ima žena priimek moža in otroci potem tako očetov priimek, ali če so otroci pred poroko, imajo ravno tako očetov priimek. Je pa res, naš priimek bi v tem primeru obdržal samo brat, zato najbrž, če se bom kdaj poročila, bom obdržala svoj priimek, vendar bom vzela tudi moževega.

Ne vem, lahko da je to za postmoderno družbo ”preveč tradicionalno ( da žena prevzame možev priimek )”, ampak to se mi zdi malenkostno in tudi moderni način življenja ni ravno nekaj, čemur bi se lahko samo ploskalo. Kar pa ne pomeni, da podpiram tradicionalnost, nekaj pa vseeno. Konec koncev je to del naše kulture, ki jo moramo ohranjati, čeprav se spreminja, kar je tudi prav. Svet gre naprej, mi pa z njim.