…:::¤ ClaUdyka ¤:::…

Risanka, ki je za moje mnenje bila in je najboljša. No ja, pesti za najboljšo risanko, bi držala še za palčka Smuk in pa Smrkce, vendar sem mogoče kakšno leto premlada, da bi se jih dodobra spomnila. V glavi prebivajo le kot bežen spomin.

Ta lesena dva pa sta vedno zakon, sploh tiste ” ta stare ” risanke. Všeč mi je, ker je preprosta, je smešna in po eni strani tudi poučna. To vidim predvsem pri mojih sestričnah, ki so mimogrede za moje mnenje preveč podivjane in scartane. Ampak ko gledajo to risanko, se marsikaj naučijo, recimo to, da je treba neko stvar postaviti drugače, ker če ne se bo podrla, kot pri Paku in Maku. Vsaj nekaj so se naučile.

Filmska industrija je danes nemogoča. Prodati nekaj, tudi če ni dobro, ampak samo da se zasluži. Televizijske hiše pa to kupijo, sploh če je poceni. In tako imamo razno razne risanke z roboti, superextra man-i itd. Risanke ob vikendih dopoldne preprosto niso več zanimive ( že dolgo ne ). Spominjam se, da sem lahko vsak vikend vstala pred osmo, da sem ulovila najboljše risanke, danes pa, ko bi jih še vedno, mi ni do tega, čeprav vedno vstanem pred pol deveto. Pač ne morem spati.

Problem je, ker današnje ” nasilne ” risanke otrokom ne prinašajo ničesar dobrega. Na eni strani jih poneumljajo s tem in na drugi s Telebajski. Mimogrede, telebajski sploh niso bila slaba ideja, ampak ko vidim, kako se je moja sestrična poistovetila z njimi, potem vem, da se lahko tudi nek fant tako močno poistoveti z likom iz neke risanke, ki se tepe, strelja, se spreminja v robota, žival itd.

Vse lepo in prav, ampak se mi zdi, da morajo danes starši otrokom ob gledanju risank posvetiti več pozornosti, da njim povejo kaj je realno in kaj ni. Čeprav Tom& Jery nista idealen zgled, ko se drug drugega vlečeta za rep in lovita po hiši.

Ampak fora je v temu, da ko je na sporedu slednja risanka ali pa Pink Panter, ta lesena dva,… to gledajo vsi, stari in mladi. Pri tem pa se vsi nasmejimo, kar pa je najpomembnejše

P.S.: Za objavo tega posta me je navdušil oče ( ali kot mu včasih pravim - ati ). Popraviti je bilo namreč treba balkonsko ograjo oz. potrebno je bilo zamenjati par lesenih desk, ki gradijo ograjo. Seveda je to delo za enega človeka, ampak naš ” stari ” to zelo težko opravi sam. Če drugega ne, mora imeti nekoga zraven vsaj za družbo.

Včeraj pa, ne boste verjeli, ob pol šestih slišim, da nekaj ropota. Ja, naš ati je vstal ob petih ( mimogrede, starša nikoli ne vstaneta pred osmo, ker gostilniški poklic tega ne zahteva. Je pa res, da pred eno ponoči ne gresta spat ) in se sam! lotil popravljanja ograje. In ja, ob osmih, ko sva z mamo vstale, je bilo na balkonu tako, kot to počneta ” ta lesena dva ”. Seveda pa končni izdelek ni izgledal kot njun produkt. ( Če bi bil, verjetno ne bi objavila tega posta )