…:::¤ ClaUdyka ¤:::…

Vsak oz. vsaj večina ljudi si želi, da se nekoč odseli na svoje, v stanovanje, hišo ali kamor že pač. To pa se ponavadi zgodi že v mladih, študentskih letih, ko se jih večina vsaj med tednom ” odseli ” od doma v stanovanje, kjer živi študentsko življenje.

Pri tem seveda plačuje najemnino, ki si jo, logično, deli še z drugimi študenti. Alternativa je seveda študentski dom, ampak to zame ni. Vsa leta sem bila namreč navajena imeti svoj mir v sobi in se v miru učiti. Za dom verjamem, da mi to ne bi uspelo, medtem ko je to v stanovanju veliko lažje, je pa res, da istega mira, kot je doma, ga tudi v stanovanju ni.

Problem pa se pojavi, ko je treba stanovanje poiskati. No, seveda je naprej potrebna prava druščina, ki se najde skupaj. In ja, to nam je zelo dobro uspelo. Štiri študentke, dve žirovki, ena celjanka in seveda moja malenkost.

V ponedeljek smo se tako odpravili, seveda skupaj s starši, ker bodo v večji meri plačniki oni, proti Kopru, kjer je že bilo ogledano stanovanje. Sicer samo po slikah, ampak ok. Cena naj bi bila 170€ + stroški, s tem da ima stanovanje možnost subvencioniranja.

In nadaljevanje: šok? S stanodajalcem se dobimo pred stanovanjem, ki moram priznati, je lep, dokaj nov, pogled na morje in obrnjem stran od ceste in ima parkirni prostor. Superca.

Vse štiri smo navdušene, toda navdušenje hitro mine, ko stanodajalec pove, da je stanovanje sicer od njegove mame, ki je pisano na njeno podjetje, ampak ker gre mama letos v penzijo, stanovanje ne more biti več subvencionirano, kar pomeni, da je ceno dvignil na 180€ + stroški. Torej, če smo pošteni, skupaj s stroški nas ( bo ? ) stalo okoli 220-230 € mesečno.

Stanodajalec bo oz. naj bi za 53kvadratov mesečno dobil okoli 900€. Khm? Je že res, obala je draga, se strinjam in smotrno je razmišljati, da bi stanovanje dobili spod 200€ mesečno ( seveda skupaj iz stroški ), ampak človek računa še na subvencijo in smo hitro na 180-170€, kar pa je sprejemljivo.

Saj ne rečem, raje 10€ več kot manj. Nočem imeti stanovanja, kjer se okna ne tesnijo dobro, ali kjer ni sončne lege ali pa da ni parkirnega prostora. Pač mora biti v redu.

Ponudbe še nismo popolnoma sprejele, še vedno čudežno čakamo na boljšo ponudbo oz. da ceno spusti za 10€. Ampak vemo da jo ne bo, ker če ne bomo sprejele mi, bo pa kdo drug. Se razume.

Ker pa sem vseeno malo sitna, sem za foro poklicala stanodajalca, ki oddaja stanovanje v Kopru - Semedela. Tisti, ki Koper vsaj malo poznate, veste da je Semedela nekakšno ” predmestje ” Kopra. Pričakovala sem, da bo cena okoli 150€ + stroški. Seveda zaradi oddaljenosti. A sem se zmotila, 200€ + stroški in ravno tako nima možnost subvencioniranja. Zanimivo.

Klicarjenje je bilo na višku, ugodne ponudbe so že oddane trenutnim študentom, ki bodo najemnino podaljšali za naslednjo leto, ostali pa različno. Saj so cene tudi pravšnje, a kaj ko stanovanje ne nudi tistega, kar mi rabimo oz. je premajhno ali pa preveliko, da bi tako rabili vsaj še dve študentki. 6 babnic na kupu pa je že več kot preveč.

Stanodajalec, ki je naš do zdaj edini možni ponudnik, je rekel, da stanovanje je podražil tudi zaradi tega, ker je bila lani tako visoka inflacija. Rekel je, da če je vse šlo gor, potem mora tudi stanovanje.

Ja, res je. Ima čisto prav, ampak kaj pa plače? Saj ni problem 10€ ali več, sploh ni to, ampak način, kako je to izrekel in obrazložil.

Res ne vem, kdo koga, oprostite izrazu,  nateguje.  Država državljane, državljani državljane in na koncu sami sebe.

Dejstvo je, da stanovanje rabimo in da bomo zanj plačale toliko, kot bo pač cena. Če je vse tako, kot mora biti, potem se pri ceni ne komplicira, če pa ni, pa se. Logično.

Sicer sama pri sebi vem, da to stanovanje bo ” naše ”. Saj je lepo, takšno kot mora biti. 10 min peš do faksa in to je to. Odlično.  Kaj sploh sitnarim?

Mogoče zato, ker sem pozabila šteti še gorivo za avto, hrana ali boni ( kar že pač ) pa ok, vinjeta, ampak tista je itak đabe in hvala ne vem komu, da so jo ”izumili”.

Mesečno torej okoli 350 - 400€. Pošteno. S tem da stanovanje mi financirata starša,  ker pravita da je ” naloga ” staršev otroka pripeljati skozi šolanje. Za ostale traparije pa naj skrbim in financiram sama. In tako tudi je in tako se mi zdi tudi prav. Pač je treba žrtvovati vikende pa še kakšen dan v tednu za delo, da se zasluži za ” traparije ”.

In ja, komaj čakam oktober, Koper, faks, drugačno življenje,… ( pa naj ima stanodajalec tistih nekaj evrov več, važno da smo cimre ” ta prave ” in da se razumemo, ter da je stanovanje fajn; vseeno pa gre za nategovanje )