…:::¤ ClaUdyka ¤:::…

Kako to sovražim, ko mi nasproti sedeči oz. zraven sedeči, pihne svoj cigaretni dim v glavo. Zakaj? Komu na čast? Pihaj visoko nad sabo, ne pa v človeka ( v tem primeru mene ), ki si v miru želi popiti svojo dragoceno kavo.

Razumem da bi to počeli iz ” maščevalnosti ”, ker smo si končno izborili nezakajene gostinske lokale, ampak to ne bi bilo logično, ker ste že prej pihali v glavo ( seveda ne vsi! ).

Če nekomu paše kaditi, naj zaradi mene kadi, ampak naj bo še tako uvideven, da ko prižge svojo cigareto, da tisti dim pihne v zrak, ne pa v mene! To res res sovražim. Saj me ne moti, če kadi zraven mene, naj uživa, puha pa naj drugam.

Da ne omenim, da mi je nekaj časa nazaj nekdo hotel prižgati cigaret v avtu…. gjgdgjdhgsludihgjsidgjačodi!!!! Da ne bo pomote, niti vprašal ni, ampak je kar lepo prižgal. Seveda je moral po hitrem postopku vržti cigaret skozi okno.

Pa kje je vaša kultura?

Zadnjič sem videla nekoga, ki je svoj ogorek odvrgel kar na tla, ne glede na to, da je na mizi imel pepelnik. Je treba biti res taka ” svinja ” ? Stavim, da doma sleherni cigaretni ogorek lepo in previdno otrese v pepelnik.

Prosim vas samo za uvidevnost, da pihate stran od mene, da ogorke pustite v pepelnikih, ne pa vsepovsod, recimo tudi na plaži, da mora človek res dobro pogledati, kam položi svojo brisačo, ali pa recimo v parku ( mimogrede, v Italiji je po novem prepovedano kaditi v parkih- jupi ).

Ozavestite svojo kadilsko kulturo, lepo prosim!

Pa smo jo zmazal. Maturo namreč Sicer je nekakšna zlata sredina, tako da je prav fajn. Počitnice so se tako zares začele.

Na želežniskem prehodu se je vlak zaletel v avtobus poln nun in vse so preminule na kraju nesrece .

Na oni strani so pred nebeškimi vrati vse prosile sv. Petra, naj jih spusti v nebesa. Le-ta je prvo nuno, sestro Angelo vprašal , če je kdajkoli imela stik s penisom. Nuna se je malo zahihitala in dejala, da se je res enkrat s prstom dotaknilavrha nekega penisa. Sv. Peter ji je naročil naj si prst opere v blagoslovljeni vodi, potem pa bo lahko šla naprej. Nato je sestro Katarino vprašal isto vprašanje in malo obotavljivo mu je odvrnila,da je ze nekoč enega mečkala v dlani. Sv. Peter ji je dejal, naj si dlan opere v blagoslovljeni vodi in potem vstopi v nebesa. Nenadoma pa pride do manjšega nereda. Ena izmed nun se je na vsak način želela preriniti mimo vrste. Ko ji je to uspelo, jo je sv. Peter ustavil in vprašal , čemu se ji tako mudi. Ona mu je odgovorila: “Če bom ze morala  morala grgrati to blagoslovljeno vodo, hočem to storiti, se preden sestra Marija vanjo namoči svojo rit!”

Ko je v soboto bil, oprostite izrazu, nekakšen sindikalističen žur, na katerem je nastopala tudi Severina, sva se s kolegom odločila, da greva raje na BFM, kot pa na nek žur, ki je v prvi vrsti namenjen delavcem in njihovim družinam, ne pa vsem mimoidočim. Čeprav potem takšen žur postane kar ” žur za vse ”. In to mi ni všeč oz. nama ni bilo, zato sva jo raje ubrala na drugi konec, na big foote.

Že med potjo sva imela dokaj zanimivo debato, o čustvih. Kaj kdo in kako kdo čuti in kakšna čustva lahko človek sploh goji do človeka.

Sprva je bil pogovor spontan in niti ne tako razmišljajoč, ampak ko sva pred koncertom zavila še na teraso tamkajšnega bara, je pogovor o čustvih začel dobivati večji pomen.

Ob pripovedovanju različnih zgodb, ki so se nama že dogodile in kako močno so te zgodbe vplivale na najina čustva oz. čustva vsakega posameznika, sem enostavno ugotovila, da je to lahko nekaj najbolj zakompliciranega v življenju.

Stalno se mi v glavi rojevajo nova vprašanja zakaj tako in zakaj ne tako, ampak kje najti odgovor. Namreč, ko me nekaj res prizadene, grem težko naprej, ker ne morem mimo preteklosti, ampak problem je, ker če ne grem mimo preteklosti, ne morem naprej. Ostanem tam, kjer sem pač ostala.

In ko mi kolega poskuša dopovedati, da moram v življenju malo več tvegati in manj igrati na ” sigurno karto ”, spoznam, da bi ga morala poslušati, a kaj ko sem ziheraš in hočem zagotovo nekaj preboleti in šele potem nadaljevati drugo pot.

Kaj mi je želel s tem povedati, niti ni pomembno, to je stvar zasebnosti, ampak gre se za to, da ima dejansko prav. Prehitro se zaletim z glavo v zid in potem ne morem naprej.

Mogoče na vse to vpliva tudi horoskop in te zadeve, ampak v to ne verjamem kaj preveč, je pa res, da zna včasih biti precej dobra tolažba. Seveda pa je to daleč od realnega.

Bojim se tvegati, čeprav vem, da se s tveganjem včasih veliko profitira…