…:::¤ ClaUdyka ¤:::…

Zanima me, kaj se dogaja v zraku. Je tam gori kakšen hudič, ki smo se mu res zelo zamerili in nas kaznuje tako, da meče letala nazaj na zemljo.

Pred dnevi smo bili namreč deležni novice, kako je strmoglavilo letalo, ki je bilo namenjeno na Kanarske otoke. O žrtvah ne bi, ker vsi vemo, kakšen davek so terjale. Pa vseeno. Tragedija, ki je marsikomu spremenila življenje za zmeraj.

Le nekaj dni zatem strmoglavi letali v Kirgiziji, ki je število več kot prepolovil v primerjavi s tistim v Španiji.

In danes, ko prebiram spletni časopis, zopet: Letalo, ki je bilo namenjeno v Barcelono, je moralo zasilno pristati v Munchenu, kjer so potniki, k sreči, ubežali katastrofi. Letalo je kasneje zagorelo. Žrtev tukaj ni bilo. Vsaj nekaj.

Ampak človek se dejansko vpraša, kaj je tega treba. Zakaj morajo umreti ljudje, ki so povsem nedolžni. Gre za človeško napako ali višjo silo?

Verjamem, da če bi bila letala dodobra pregledana, marsikatero od njih ne bi strmoglavilo. Seveda je lažje reči, da je letalo spravno in da bo vse v redu. Saj je. Ampak samo do takrat, dokler se kaj ne zgodi. Ko pa se, krivca ni nikjer, nihče ni kriv, vsi se potuhnejo.

Niti pomisliti nočem, kako se recimo počuti odgovorni, ki je podpisal, da je letalo spravno, nekaj minut kasneje pa zagori nad letališčem samim. Verjetno ni hujše kazni za njega, kot ta, da mora s tem živeti vse življenje.

Ampak seveda, kdo sploh je kriv? Vsak se zgovarja na drugega. Tudi če bi odkrili pravega krivca, kakšna kazen je sploh primerna?

Res je, vsak se lahko zmoti, vsak lahko naredi napako, saj nihče ni popolen. Ampak drugo je, če napako naredi vrtnar in posadi rožo v napačen lonček, drugo pa je, če napako stori zdravnik in človeka pošlje v smrt. Napake, ki se jih naredi na ljudeh, so drugačne od ostalih. Gre za življenje in gre za smrt. Čeprav napake nihče ne naredi namenoma. Se pač zgodi. Tako je to.

Zato se velikokrat vprašam, kaj se godi nad nami. Komu smo se tako močno zamerili, da nad nas pošilja zlo. Letalske nesreče, neurja, ujme, vojne,… In na drugi strani, kdo nas ima tako rad, da nad nas pošilja sonce in vesele trenutke življenja.

Gre za povsem narobe svet. Včasih se mi zdi, kot da je to kazen za naše brezpametno trošenje in onasneževanje, spet drugič se mi zdi smešno, da na to sploh upam pomisliti.

Dejstvo je, da nevarnost preži vse okoli nas, kar lahko največ storimo, je to, da smo čim bolj pozorni na dogajanje okoli nas. Na takšen način se lahko obvarujemo uličnih tatov. Ali pa če poslušamo vremensko napoved in ko napovejo, da bo neurje res hudo, zapeljemo avto v garažo, pod streho in zapremo okna. Pridelke in ostala poslopja zavarujemo pri eni izmed mnogih zavarovalnic. Itd…

Marsikaj lahko storimo, da se obvarujemo pred ” zlom ”, ne vem pa, kaj lahko storijo ljudje na letalu, ki dobesedno pada in gori v smrt. Lahko jim je samo žal, da so zamudili kakšen lep in pomemben družinski dogodek ali pa da so partnerju in družini premalokrat rekli, da jih imajo radi. Da bi življenje zajemali z veliko žlico, ne pa bili po nepotrebnem omejeni.

Veliko je idej, rešitve pa ni.

Narava pa je krila dala samo pticam, letalu pa ljudje. Mati narava pač prevladuje, ampak mi pa rabimo leteti, spoznavati svet onkraj oceana. Rabimo živeti. Ampak saj so tudi včasih, ko so letele samo ptice, po štirih nogah so hodile samo živali, po dveh pa ljudje. Čas, ko so na eni strani obstajali lovci in na drugi nabiralci.

Ampak danes to pač ni več mogoče, razvoj, ki ga ustvarjamo ljudje, je neverjeten, nepopisen. Je prečudovit. Ampak na žalost nihče ne računa na posledice.

Tako pač je. Zemlje se ne da držati v rokah ( razen globusa ).