Sicer pa je sreča relativna, ampak včasih nastopi dan, ko res ne vem kam se dati in kaj početi. Ponavadi takšni dnevi prinesejo s seboj še kopico drugih malih težav, ki se zdijo momentalno nerešljive.

Ta trenutek pa sem, kot sem že rekla, srečen človek. Pa niti ne vem zakaj. Mogoče zaradi tega, ker lahko ležerno postorim prav vse, kar se mi zahoče ali pa zato, ker imam občutek, da me čaka nekaj lepega.

Bomo videli…

Jap, obljubljena pijača se je tako le uresničila po… hmm… dobrih dveh mesecih? Naj omenim še, da zadnjič, ko sem bila z bratom na pijači, je Blazz sedel tri mize stran od mene, pa ga nisem prepoznala. In to zato, ker se je v tem času ostrigel in ga sploh nisem prepoznala. Sorry

Sicer pa je tale naš Blaž prov fajn fant, pa še samski je, tako da punce….

Na risanke, ki jih je gledala naša generacija v otroštvu in pa seveda še nekaj generacij pred nami, se velika večina spominja z nasmeškom, kako dobre so bile te risanke.

In res so bile. Bile so pristne, otroka so nasmejale in bile so ” zdrave ”. Junaki risank se niso pretepali in pobivali med sabo. Konec pa je bil vedno srečen.

Pred leti so na komercialni televiziji še objavili kakšen dober animiran risani film, ki je bil dolg dobre pol urce, v njem pa so nastopali junaki, ki so na lep in zanimiv način prikazovali različne danosti sveta: kaj je prav in kaj ni, kaj je dež, kaj je sonce, kaj je družina, … itd. Lepo jih je bilo pogledati in zato tudi vredno vstati ob 8ih zjutraj.

Ko danes nisem mogla spati, sem vstala že ob pol osmih in nadobudno čakala na risanke in moram reči, da sem bila presenečena. Komercialka je predvajala dokaj ” zdrave ” risanke, sicer bolj moderne, ampak ni bilo nekih čudnih bitij. Čeprav je res, da risank še ni konec…

Pri preklapljanju programov pa sem bila še bolj presenečena. Nacionalka namreč predvaja Smrkce. Ja, dobre stare Smrkce. Smrketo in tidam tidam tidam :)  ( Punca, ki vedno da ) In pa Gargamel, Štrumf… pa ata Smrk..

Ja, pohvala nacionalki. Presenetila me je.

Sicer pa, še kdo pogreša Pink Panterja?

Razumem da bi to počeli iz ” maščevalnosti ”, ker smo si končno izborili nezakajene gostinske lokale, ampak to ne bi bilo logično, ker ste že prej pihali v glavo ( seveda ne vsi! ).

Če nekomu paše kaditi, naj zaradi mene kadi, ampak naj bo še tako uvideven, da ko prižge svojo cigareto, da tisti dim pihne v zrak, ne pa v mene! To res res sovražim. Saj me ne moti, če kadi zraven mene, naj uživa, puha pa naj drugam.

Da ne omenim, da mi je nekaj časa nazaj nekdo hotel prižgati cigaret v avtu…. gjgdgjdhgsludihgjsidgjačodi!!!! Da ne bo pomote, niti vprašal ni, ampak je kar lepo prižgal. Seveda je moral po hitrem postopku vržti cigaret skozi okno.

Pa kje je vaša kultura?

Zadnjič sem videla nekoga, ki je svoj ogorek odvrgel kar na tla, ne glede na to, da je na mizi imel pepelnik. Je treba biti res taka ” svinja ” ? Stavim, da doma sleherni cigaretni ogorek lepo in previdno otrese v pepelnik.

Prosim vas samo za uvidevnost, da pihate stran od mene, da ogorke pustite v pepelnikih, ne pa vsepovsod, recimo tudi na plaži, da mora človek res dobro pogledati, kam položi svojo brisačo, ali pa recimo v parku ( mimogrede, v Italiji je po novem prepovedano kaditi v parkih- jupi ).

Ozavestite svojo kadilsko kulturo, lepo prosim!

Na oni strani so pred nebeškimi vrati vse prosile sv. Petra, naj jih spusti v nebesa. Le-ta je prvo nuno, sestro Angelo vprašal , če je kdajkoli imela stik s penisom. Nuna se je malo zahihitala in dejala, da se je res enkrat s prstom dotaknilavrha nekega penisa. Sv. Peter ji je naročil naj si prst opere v blagoslovljeni vodi, potem pa bo lahko šla naprej. Nato je sestro Katarino vprašal isto vprašanje in malo obotavljivo mu je odvrnila,da je ze nekoč enega mečkala v dlani. Sv. Peter ji je dejal, naj si dlan opere v blagoslovljeni vodi in potem vstopi v nebesa. Nenadoma pa pride do manjšega nereda. Ena izmed nun se je na vsak način želela preriniti mimo vrste. Ko ji je to uspelo, jo je sv. Peter ustavil in vprašal , čemu se ji tako mudi. Ona mu je odgovorila: “Če bom ze morala  morala grgrati to blagoslovljeno vodo, hočem to storiti, se preden sestra Marija vanjo namoči svojo rit!”

Že med potjo sva imela dokaj zanimivo debato, o čustvih. Kaj kdo in kako kdo čuti in kakšna čustva lahko človek sploh goji do človeka.

Sprva je bil pogovor spontan in niti ne tako razmišljajoč, ampak ko sva pred koncertom zavila še na teraso tamkajšnega bara, je pogovor o čustvih začel dobivati večji pomen.

Ob pripovedovanju različnih zgodb, ki so se nama že dogodile in kako močno so te zgodbe vplivale na najina čustva oz. čustva vsakega posameznika, sem enostavno ugotovila, da je to lahko nekaj najbolj zakompliciranega v življenju.

Stalno se mi v glavi rojevajo nova vprašanja zakaj tako in zakaj ne tako, ampak kje najti odgovor. Namreč, ko me nekaj res prizadene, grem težko naprej, ker ne morem mimo preteklosti, ampak problem je, ker če ne grem mimo preteklosti, ne morem naprej. Ostanem tam, kjer sem pač ostala.

In ko mi kolega poskuša dopovedati, da moram v življenju malo več tvegati in manj igrati na ” sigurno karto ”, spoznam, da bi ga morala poslušati, a kaj ko sem ziheraš in hočem zagotovo nekaj preboleti in šele potem nadaljevati drugo pot.

Kaj mi je želel s tem povedati, niti ni pomembno, to je stvar zasebnosti, ampak gre se za to, da ima dejansko prav. Prehitro se zaletim z glavo v zid in potem ne morem naprej.

Mogoče na vse to vpliva tudi horoskop in te zadeve, ampak v to ne verjamem kaj preveč, je pa res, da zna včasih biti precej dobra tolažba. Seveda pa je to daleč od realnega.

Bojim se tvegati, čeprav vem, da se s tveganjem včasih veliko profitira…

Za začetek se sliši krivično in smotrno, tako do staršev kot tudi do otrok, ampak realnost je pač takšna. Vsaj v večini primerov.

Ko recimo ob vikendih za zajtrk sedimo skupaj z družino za mizo, vedno vsi enako pomagamo pripraviti zajtrk. Neka rutina, ki je trenutno edina, ki nas še obdrži istočasno za isto mizo. Med tednom je namreč brat v Ljubljani, kjer dela, tako da skupnih kosil, tudi zaradi služb staršev, in večerji pač ni. Le vsake toliko.

No in ko takole sedimo za mizo in ko je na mizi polno vsega; od kosmičev, marmelade, sadje, medu, mleka,…. brat lepo gleda, kaj bi jedel. Ko opazi, da ni tistega kar bi on rad, naša mami lepo: ”Čakaj čakaj, saj grem jaz iskat, a boš še kaj druzga. A ti grem še po sok, jogurt, rio mare…???? ”

Seveda je brat toliko pameten, da gre si iskat sam. Zgodba se ponavlja iz vikenda v vikend. Za vsako stvar, ne samo za zajtrk. ” A ti grem po majčko? A te zebe ? A si lačen ? A rabiš še kaj? Ti prinesem hlače?………………. ????? ”

Vedno znova in znova bi zanj storila vse. Ni boga, ki bi kdaj videl, če se zame toliko potrudi. Nikdar me ne vpraša, če še kaj rabim, če mi še kaj prinese,…. Saj tudi ni treba, grem vedno iskat sama, ker to pri svojih letih lahko in skorajda že moram. In ravno tako brat. Draga mami, ne vem, zakaj si fant pri 25ih ne more sam vzeti kozarec mleka, ki je meter stran od mize. Draga mami, ne vem, zakaj si fant pri 25ih ne more sam iti po hlače, majčko,…. ????

Ko ga je zadnjič vprašala, če mu prinese jabolko ( mimogrede, vsi smo že sedeli za mizo, brat je bil najbližje hladilniku, mama najbolj stran ), sem ji rekla, da je dovolj star, da si lahko vzame jabolko. Saj zna vstati in hosti ter odpreti hladilnik. Brat mi je seveda pokimal, mama pa me je prezrla z očmi.

Prizadelo me je. Res.

Saj ne rečem, ravno tako se trudi zame in me ima rada, ampak tega nikoli ne pokaže tako, kot to pokaže mojemu bratu. In tukaj občutim, da mi nekaj manjka.

Že res, na drugi strani je oče, ki je do mene malce bolj ravnodušen, ampak nič več kot do brata. Do naju je enak. In to mi je všeč. Ne dela takih razlik, kot jih dela mama.

Razumem, sinčki so bili že od nekdaj mamini, ampak mami, pomisli, imaš dva otroka, ki te obadva enako potrebujeta. Brat mogoče malo manj, ima službo, si sam zasluži kruh in živi svoje življenje.

Na drugi strani je mamina mama, ki svojemu sinu pri 55ih ( je še samski ?!?! ), vsak dan postelje posteljo, mu opere perilo in pospravi sobo.

Ko brata ni domov tri tedne, mu naša mami vedno menja posteljno perilo, da bosta s punco spala v svežih rjuhah. Mhm, vas zanima kaj bi rekla meni, če me tri tedne ne bi bilo na spregled? ”Menjaj si že te rjuhe!”

Saj ne, da bi hotela, da mi jih menja ona, ker je to moja soba, ampak zakaj hudiča jih bo šla menjat bratu?? Saj ima punco, naj mu jih ona oz. naj si jih sam.

No, saj tudi si jih, ker jaz dovolj protestiram, da rjuhe pa si že lahko menja sam.

Ampak naša mami vseeno meni, da premalo stori za svojega sinčka. Ubožček.

Istega so deležni mamini bratranci, ki živijo v Italiji. Vsi so poročeni in vsi imajo družino. Vsi živijo pod isto streho. Njihova mama, mamina teta, jim še vedno kuha, pere, lika, pospravlja,… ne glede na to, da so njeni sinovi poročeni. Ženam niti ne dovoli ” delati ” za svoje može.

Vem da je grdo, ker tako govorim ” čez ” mamo, ampak pač se mi ne zdi lepo.

Nič ne rečem, verjetno da bom tudi jaz delala razlike med otrocmi, možno, da je to povezano tudi z geni. Ne vem. Vem pa, da bom imela vse enako rada. Tako kot naju imata oba starša. In to je najpomembneje, čeprav me te razlike včasih res potrejo in zatrejo. Včasih si želim, da brat ostane v Ljubljani, mi vsaj ne bo treba cel vikend poslušati, kaj vse bi mama rada naredila bratu.

Stereotipi zagotovo držijo. To sem spoznala že daleč nazaj, sreča je samo v tem, da ima brat toliko pameti v glavi, da se mami ne pusti ” podrejati ” . Vsaj nekaj.

Danes sem imela še zadnji, ustni del mature iz angleščine. Bila sem prva na vrsti, tako da se je tudi profesorici dalo več kot preveč pogovarjati. Skozi vrata sem odšla dobre volje, vedoč da je bil pogovor kar v redu.

Še boljši občutek je bil, ko sem stopila skozi glavni vhod in odpeketala proti avtu. Konec je. Konec štirih let, ki sem jih preživela na gimnaziji. Seveda brez najboljših sošolcev ne bi šlo. Res so vsi po vrsti sončki. Zlasti dve sošolki in dva sošolca. Se grem stavit, da z njimi ne bom nikoli prekinila stikov.

No, sicer do 14. junija, ko bodo znani rezultati, je še ” daleč ” in lahko da bom celo še presenečena, negativno seveda. Lahko da se mi kakšen predmet ni posrečil. Ampak pustimo to za 14.7.

Zdaj prihajajo dnevi, ko se bom enostavno odklopila. Moram se.

Žal mi je za nekaj sošolcev, ki bodo maturo lahko opravljali šele jeseni, ampak vem da jo bodo naredili. Vem pa zato, ker so sposobni, ker so pridni in ker znajo. Ker so to oni!

Začetek odklopa: Že danes, nadaljuje pa se jutri, ko grem, za začetek, okusit morje.

Šla sta z motorjem, tako da je kar trajalo, prej kot sta se spravila od doma. Ampak nič zato. Po mesecu učenja za maturo enostavno paše malo miru ( uradno jo je zame konec jutri ob 9ih, ko sem vprašana še angleščino).

In dan je potekal popolno. Dopoldne malo pospravljanja, prebiranje blogov. Sledilo je popoldansko sončenje in juuuuupiii, malo sem že rjava

Treba je bilo spustit psa, da se je razmigal, potem je sledila kavica, pa nova kitlca, majčka, torbica, :D . Aja pa klepet s prijateljico.

In zdaj šibam pod tuš, potem pa grem gledat Poletje v školjki.

Jutri pa je nov dan, bomo videli kaj bo prinesel